Kar nekaj časa sem oklevala, iti ali ne iti na najin prvi reševalski izpit – predizpit. Vedela sem, da še nisva pripravljeni 100-odstotno, toda vseeno sem se odločila, da poizkusiva. Če nič drugega, bova videli, kako daleč sva, in bogatejši bova za novo izkušnjo.
Navsezgodaj zjutraj je bilo na vrsti iskanje. Tiko spustim in že ima v nosu vonj markerja. Mine še nekaj sekund in zasliši se odločen lajež. In tako sem prvikrat lahko zaklicala: “Pes nakazuje.”
Po uspešnem iskanju je sledilo delo na poligonu. S Tiko najprej odlagava. Rečem ji prostor, sama pa odidem na drugo stran poligona. Že čez nekaj sekund se Tika usede in tako sedi nekaj minut (tudi med streljanjem in ropotanjem z motorno koso), nato pa zadovoljno priteče do mene. Tam, daleč stran od mene je namreč tako dolgčas. ;) Privežem jo, se nasmehnem in si rečem: ”Saj si pridna punca. Nepričakovano dolgo si odležala, ups, odsedela, hihi.” Nato je sledila vaja poleg. Tika je bila odlična, ni izgubila koncentracije in me je kar prijetno presenetila. Sledile so še ovir'ce in prenos psa, odjava od izpita (kjer je Tika na moje veselje še vedno vztrajno lajala vame in mi težila, da greva delat ☺), nato pa zaslužena igraaaaa.
Tako, led je prebit, sedaj pa počasi naproti prvemu pravemu reševalskemu izpitu. ;)
Tukaj pa lahko vidite se filmcek poslusnosti. :)
