V nedeljo sem se odpravila na izpite v Zagreb in sicer na izpit R2.
S pomočjo Garmina sem brez problema našla poligon in ker se poslušnost še ni začela, sem šla na hitro čez ovire. Pes ni imel problemov, sem jih pa imela jaz, saj zaradi velike količine blata še hoditi nisem mogla … Še dobro da sem imela v avt rezervne čevlje :P
Najprej je sledila poslušnost. Teren je bil seveda ravno tako blaten, kar Tiki sploh ni odgovarjalo. Zadnje čase si žli biti damica, te pa seveda niso blatne do vrha ušes, hehe. Hodila je dobesedno po krempljih in blazno pazljivo in temu primerno sva si zaslužili 39 točk (kriterij prilagojen terenu …). Sama si za najino poslušnost definitivno ne bi dala toliko točk, ampak … ;)
Sledile so ovire. Te je Tika kljub večjemu blatu opravila super in tako sva dobili 47 točk. Le pri sredini se ni ulegla tako kot je navajena, ampak je raje stala (naj ji bo, jaz se tudi ne bi vlegla v tisto blatno kopel, hehe).
Po koncu ovir sem se poigrala s Tiko in izgleda da sem mislila, da sem na Rock Otočcu – sledil je padec čez psa direktno v največje blato. Posledica: hlače so spremenile bravo iz modre na rjavo. Jeej, Katja pa nič za preoblečt :P
Delo na poligonu je bilo tako končano. Sledilo je le še iskanje. Skupaj smo se odpravili na ruševino, ki je bila skoraj pol ure stran. Ker sem imela iskanje šele ob 15ih, sem preživela kar nekaj časa v bližnjem bifeju, kjer sem se počutila kot kakšna prekajena salama – človek pozabi kako je bilo včasih pri nas, ko se je še smelo kaditi…
Iskanje pa … Na žalost ni šlo. Prvega markerja je našla zelo kmalu. Splezala je na neke omare na njih lajala. Ker ni bilo nobene luknjice kjer bi lahko dala notri nos, nisem bila prepričana kje točno je marker. Ker je bilo v sobi mnogo omar, bi lahko vonj prihajal od kje drugje. Nič, pokažem tja kjer je Tika nakazovala in bilo je pravilno. Super, pošljem jo še v zgornje nadstropje. Za nama prihitijo markerji, ki so bili zadolženi za motenje. Lepo, Tike niso nič motili … Tika preišče zgornjo etažo in ker ni nič, se odločiva odditi še v klet. Psa si lahko poslal po stopnicah dol, sam pa si hodil zunaj, vzporedno s kletjo. Skozi okna si lahko sem ter tja videl svojega psa. V zadnji sobi sem videla da se vzpenja in lovi vonj. Torej je marker zagotovo tu nekje in najverjeneje na višini. Kar nekaj časa je rabila, da se je odločila kje je marker. Prijavim, in ko pridem do nje, laja v prazno omaro. Vonj je dobivala kakšnih 5 metrov stran in sodnik je rekel, da je lažno nakazovanje … Tako se odločim, da greva še enkrat preiskat pritličje in zgornjo etažo. Nakar pa zmanjla časa in tako končava. Tretji marker je bil ravno tako v kleti in tako sva ga izpustili … Kljub temu, da ni šlo, sem bila nad Tiko zadovoljna. Ves čas je intenzivno iskala in tudi lajež je bil lep, odločen.
Sodniki so ta dan zmagali – rezultat je bil 12:4 za sodnike. Od tega sta naredila 2 predizpit in 2 R2. Izgleda je bilo težko, ni kaj.
Sledila je le še dolga pot nazaj, ki so jo krasile bele ceste in še bolj belo nebo. Do doma sem rabila dobre 4 ure! Hvala Katji in Petru za skupno “en za drugim” peljanje domov in za delanje družbe ☺
